Sobotna romanca

V glavi je čutil rahlo omotico, ko se je majajoč bližal domu. Imel je probleme z orientacijo. Oblivala ga je slabost. Iz dna želodca se mu je širil ogaben vonj po pivu, pomešan s smrdljivimi vonjavami mastnega jagodnega likerja in breskvicah sladkoogabnega Belle de jureja. Vse vonjave, tekočine in brozge so se mu pomešale v eno samo zagnojeno, zelenkasto gmoto, ki se mu je zbirala na dnu želodca in se ustavljala pred vstopom v črevesje. Smrdljiva gmota, polna neprebavljenega fižola in postanega krompirja od večerje, se mu je po požiralniku počasi vračala nazaj v grlo in usta.

Opotekajoč je stekel v travo in pokleknil. Zdrznil se je in z glasnim rigom izbruhnil del brozge z velikimi kosi večernega fižola, ki so dišali po pivu in sadju. Smrad, ki mu je prihajal iz oralne odprtine in neprijeten pogled na fižolovo juho pred seboj, je povzročil vnovični rig. Tokrat je zgrešil. Namesto na travo, je sedaj pokozlal kavbojke. Z eno roko si je brisal bljuvanje s hlač, z drugo pa si je iz kotička ust poskušal odstraniti z Belle de jurjem napojen fižolček. Poskušal je vstati, vendar ga noge niso vzdržale in omahnil je nazaj, z obrazom naravnost na pokozlano travo. Izbljuvki so se mu vračali nazaj v usta in se mu zajedali v oči. V ustih je čutil pekočo bolečino, ki ga je spomnila, da je tudi deci whyskija končalo v njegovem želodcu. Vstal je. Izza zob so mu kapljali na tla želodčni sokovi in kisline. Živčno je pljuval grenko tekočino in se pri tem majal proti cesti. Spomnil se je vsakega okusa, ki ga je zaužil v tem tednu.

Počutil se je bolje, vendar se mu je želodec še vedno obračal in grgral v neenakomernih vibracijah. Ni se več menil za zunanji svet. Počasi se je premikal proti domu. Ne vedoč je zašel na cesto in se ustavil, ko mu je močna svetloba zaslepila oči. Nepremično je stal in gledal.

Velik tovornjak se je z veliko hitrostjo zaletel vanj. Čutil je, da ga je sprednji del tovornjaka zadel v prsa, mu popokal rebra in razparal trebuh. Videl je, kako se mu notranji organi trgali drug od drugega. Ni mogel razločiti črevesja od želodca, ni razpoznal ne ledvic, ne jeter, celo med mišicami in dvanajsternikom ni videl razlike. Čutil je, da je prednje kolo zapeljalo po njegovi glavi. Zavedal se je, da se mu drobi lobanja, da se tre koščica za koščico in se mu zadira globoko v možgane, ki kot mastna brozga tečejo skozi lobanjske razpoke. Zdelo se mu je, da se zdrizasta možganska žolca meša s prozorno očesno steklovino, ki je iztekla iz iznakažene beločnice desnega očesa.

Trenutki so se mu zdeli neskončno dolgi. Imel je čas, da si je v zbledelih mislih obnovil celo življenje. Spomnil se je rojstva, ko je njegova zdrizasto krvava glava pogledala iz maternice. Spomnil se je petega razreda, ko mu je sošolec med pretepom razbil gobec. Spomnil se je celo trenutkov, za katere je bil prepričan, da jih je že davno pozabil.

Sploh se ni več zmenil, da mu je zadnje tovornjakovo kolo zdrobilo nogi in zmlelo spolovilo. Sploh ni več poslušal pokanja rebrnih koščic. Bitje srca ga je uspavalo. Bolečina je popuščala. Potem ni čutil nič več ...